Praktično celo življenje sem težko pokazala svoja prava čustva, še posebej svojo ranljivost. Vedno sem morala biti tako presneto močna. Pa ne le zase, tudi vse druge je bilo potrebno vedno reševati.  Dokler niso bili ''vsi rešeni'', ni bilo počitka, ni bilo predaha. Seveda sem v tej vnemi po navadi pozabila ''rešiti sebe''. Vse dokler me ni vse skupaj prignalo do čiste izgorelosti.  No, takrat mene ni nihče reševal, tudi sama se nisem znala, niti bila zmožna. Ostala sem prazna, izgorela in seveda jezna na ves svet.

S pomočjo TH sem se dokopala do spoznanja, kje je tičal razlog. V to me je vodil dogodek iz otroštva, kmalu po smrti očeta, ko sem štela dobrih šest let. Mama je bila skrušena, jokala je, bila je žalostna. Prepričana sem bila, da moram jaz poskrbeti zanjo. Izgradila sem prepričanje, da moram biti odgovorna, močna in da ni nikogar drugega, ki bi poskrbel za skrušeno mamo. Takrat za mamo, s časoma pa tudi za vse okoli mene, vse do popolne izgorelosti.

Po opravljenem postopku TH je bilo olajšanje res veliko. Notranje sem se zavedala, da ni prav vse na tem svetu odvisno samo in edinole od mene. Tudi drugi lahko prispevajo, če je kaj potrebno rešiti. Ja, seveda bom kakšno stvar tudi jaz pripomogla. Ni pa vse odvisno samo od mene in ni potrebno, da prav vse obesim sebi na rame.

Prežel me je občutek ljubezni do same sebe, občutek zadovoljstva s seboj. Da sem takšna, kot sem, ravno prava. In misel na lap top v sosednji sobi, mi je pognala šaljiv nasmešek na obraz: ''He, he, jutri je nov dan. Pustimo še kaj za jutri. In za njim je še en dan, pa še eden …''

“Nekaj dni sem bila službeno odsotna in po vrnitvi sem poklicala taščo, ki mi je očitala da sem “pozabila” na njo, ker je nisem poklicala od četrtka do nedelje … To je v meni vzbudilo jezo in srd, v trebuhu sem začutila kot zbujajoči se vulkan, ki je izbruhnil skozi glavo. V navalu jeze sem ji prekinila telefonski klic. Po nekaj urah sem se pomirila in jo šla obiskat, ker je bila prehlajena … Vse občutke sem potlačila in zopet, kot že večkrat poprej, stopila korak nazaj … Potem sva s Petrom ugotovila, da je bil pravi izvor moje jeze v odnosu z mojo mamo in sicer v obliki neke čudne krivde, ker mi je umrl oče, ko sem bila še majha in je mama ostala sama vsa leta. Danes je stara in bolna, predvsem pa osamljena, ker poleg vseh dnevnih obveznosti njena otroka nimata časa za vsakodnevno obiskovanje … Ona je svoje življenje žrtvovala zame in brata, sedaj pa je sama … In zdaj? Super sem. Kul. Pa tašča me tudi nič več ne sekira 🙂 "

"Po 1-mesečnem kašljanju, močnem nočnem potenju in izčrpanosti, brez energije, volje in s strahom, kako se bom zmogla prebijati naprej skozi prihajajoče dni, so mi diagnosticirali PLJUČNICO in mi predpisli antibiotično terapijo.

Pogledala pa sem tudi v knjigo Telo je tvoje (Louise L. Hay) in našla naslednje možne vzroke za težave s pljuči:

Zmožnost sprejemanja življenja. Depresija. Obžalovanje. Strah pred sprejemanjem življenja. Nisem vreden, da bi polno zaživel.

In za pljučnico:

Obupanost. Utrujeni ste od življenja. Čustvene rane, ki jih ni dovoljeno zdraviti.

Predlagani so tudi novi miselni vzorci:

Življenje sprejemam lepo uravnoteženo. Sposoben sem sprejeti polnost življenja. Ljubeče živim polno življenje.

Svobodno sprejemam božanske ideje, napolnjene z dihom in inteligenco življenja. To je nov trenutek.

Vsi zgoraj omenjeni možni vzroki so mi blizu, v njih se prepoznam (v enih bolj, v drugih manj). Prevzeti nove miselne vzorce in sprejeti jih pa mi nekako ne gre. Zato sem odšla po pomoč k Petru.

Na srečanju je bilo njegovo prvo vprašanje: »Kaj se ti je dogajalo tik pred pojavom bolezenskih znakov?«

V službi so mi začasno ponudili novo delovno mesto (katerega sem si vedno želela) in možnost zaposlitve za nedoločen čas. Lahko rečemo, da sem doživela POZITIVEN stres, zaradi katerega so se pojavili zgoraj navedeni bolezenski znaki. Na vprašanje: »Česa se bojim?« je bil odgovor, da je v meni velik strah, da ne bom osvojila dela, da ne bom znala kaj pravilno narediti. Tisto najhuje, ki bi se ob tem zgodilo, pa bi bilo spoznanje, da sem ne sposobna. Ob raziskovanju vzroka, od kje in kdaj so se ti občutki, vzorci tovrstnega mišljenja in strahu prvič pojavili, sem se spomnila otroštva, prvih let šolanja. Takrat mi je starejša sestra večkrat dopovedovala, da sem neumna, da nič ne znam ...

Iz tega sem se naučila, da pri drugih ne znanje in ne vedenje sprejemam na prijazen način. Svoje znanje in vedenje pa z veseljem predajam naprej.

Istočasno se je v privatnem življenju izrazil strah, da bi me zapustil partner in da ne bi zmogla sama vzgajati sina in da ne bi bila dobra mati. Prvi tovrstni občutki izhajajo že od zgodnjega otroštva naprej. Mama je izražala nemoč s tem, ko je vedno znova govorila, da bo nekega dne odšla in nas zapustila. Ta nemoč mame me je naučila kako pomembna je prisotnost – biti z in ob sočloveku, mu stati ob strani in mu dati vedeti, da sem tu tudi za njega. To zavedanje je še posebej prisotno pri svojem otroku.

Po soočenju z občutki, vzorci in spoznanji iz otroštva in odpravi starih miselnih vzorcev sem ob koncu srečanja občutila lahkotnost dihanja, olajšanje in sprostitev. Podobno tistim občutkom, ko na dopustu brez skrbno ležiš na peščeni plaži, daleč, daleč stran od vsakdanjih skrbi in dela ali pa na primer, ko plavaš v morju in ves osvežen prideš iz vode.

In kakšno je moje trenutno zdravstveno stanje? (Teden dni po srečanju.)

Sem kar utrujena ... Delovni tempo in nato še delo doma mi jemlje energijo, ki jo imam zaradi pretekle bolezni bolj malo. Pa vendar sem optimistična, polna dobre volje. Zdravstveno se še vedno precej 'pucam', - od občasnega kašlja, brisanja nosu s seroznim izločkom, rahlega glavobola oz. pritiska v glavi do pomanjkanja moči zaradi izčrpanosti telesa.

Po 3 dneh od srečanja so bili vnetni parametri v krvi v mejah normale. Rezultati rtg slikanja pa bodo znani čez cca. 14 dni, ko bo opravljena ponovna diagnostika.

Čutim, da še nisem sposobna sprejeti polnosti življenja, da imam še dosti dela na sebi. Pa vendar se počutim bolj močna v sebi. Na novem delovnem mestu uživam in zapleti, problemi se tekoče rešujejo. Sodelavci mi na sočuten, prijazen način pomagajo. Zgoraj navedeni občutek strahu v privat življenju je izginil, kot da ga nikoli ni bilo."

"Občutila sem, da me partner "popravlja", da nisem dovolj dobra taka kot sem. To me je zelo prizadelo, spravilo iz tira in v meni so se mešali občutki od jeze, žalosti, ranjenosti in nesprejemanja same sebe.

Vzrok sva našla v odnosu staršev do mene. Oče si je želel sina, od mame pa sem prejela pogojno ljubezen. Ko sva se pri raziskovanju vzroka podala še globje, sem občutila, da je bil oče v času mamine nosečnosti čustveno odsoten, mama pa v nemoči in strahu ali bo zmogla nuditi materinstvo še enemu otroku.

Z odstranitvijo tega "dednega zapisa" in nadomestitvijo z brezpogojno ljubeznijo se počutim bolj notranje mirno, samozavestno in še več - z občutkom, da sem čudovita, takšna kot sem."

"Na delovnem mestu mi je bilo vedno težje. Mislila sem, da vzrok tiči v nepredelanih neprijetnih situacijah v prejšnji službi. Občutila sem strah, da bi škodovala pacientom, da bi naredila (seveda nehote) kaj takega, da bi ogrozila njihovo življenjsko stanje. Naprimer aplicirala napačno zdravilo, ne dovolj hitro nudila pomoč ali nepravilno ...

Na vprašanje "komu sem jaz škodila v otroštvu" sem občutila, da sem škodila moji starejši sestri in to že s svojim rojstvom, ko je ona posledično prejela manj pozornosti, manj sprejetosti in ljubezni. Občutila sem, da sem v njenem življenju odveč.

Iz te "lekcije" sem se naučila biti še bolj sočutna, spoštljiva, empatična – kar so sedaj moje vrednote.

Ob spoznanju in odpravi vzroka pa sem pri delu bolj sproščena, bolj odprta in posledično bolj uspešna ter predvsem zadovoljna. Kot da se mi je odvalila velika skala z ramen in je ohromelost izginila."

Tako-le je tekel razgovor z Bojanom …

Bojan: Uf, koliko opravkov imam na seznamu za prihajajoči vikend. (Op.: In potem je naštel kup bolj ali manj pomembnih zadev, ki naj bi zadovoljile ženo in sinova, stara že več kot 20.) Samo delal bom, pa še vedno vsega ne bom mogel narediti. In v nedeljo zvečer se bom spet spraševal, zakaj si nisem vzel vsaj malo časa zase. Pa tako rad bi šel malo v hribe ali na kakšno drugo rekreacijo. Vse skupaj se ponavlja iz tedna v teden in po pravici povedano mi že preseda. Dovolj imam tega!

Peter: In kaj bi bilo najhujše, če vsega ne bi naredil?

Bojan: Pa saj res ne bi bilo nič narobe …

Peter: Ne, ne, ne poskušaj se izmuzniti! Kaj bi bilo najhujše pri temu, če vsega ne bi naredil?

Bojan: Ja najbrž to, da bi bila žena slabe volje.

Peter: In kaj bi bilo potem, če bi bila žena slabe volje?

Bojan: Ah, nič takega ne bi bilo …

Peter: Aaa, to pa ne. Kaj bi bilo najhujše, kar bi se lahko zgodilo v takem primeru?

Bojan: Najprej nekaj časa ne bi hotela govoriti z mano … potem bi se najbrž začela še jeziti … in odnos bi se zelo poslabšal.

Peter: Kako bi se vse skupaj nadaljevalo?

Bojan: Na koncu bi se najbrž ločila.

Peter: Kaj bi bilo najbolj grozno pri tem?

Bojan: Spet bi bil sam in počutil bi se osamljenega.

Peter: Kdaj pa si se prvič tako počutil?

Bojan (po daljšem razmisleku): Ko sem bil pri šetih letih v bolnici na operaciji slepiča. Takrat starši še niso smeli biti pri otrocih. Vsak dan sta me lahko mama in oče obiskala samo za tiste pol ure in mi prinašala moje najljubše jedi, ampak ves preostali čas pa sem bil čisto sam …

Uganete, kako se je Bojan počutil, ko sva odstranila travmo iz otroštva in kako izgledajo sedaj njegovi vikendi? Med vikendi še vedno marsikaj postori za družino in dom, ampak vzame pa si tudi čas zase. In počuti se mnogo bolj sproščeno, kot prej.

Aleš: Ah kako me muči glavobol!

Peter: Od kdaj pa?

Aleš: Od včeraj.

Peter: In kaj se vam je takega zgodilo?

Aleš: Pravzaprav še nič. Najbrž je od stresa. Kmalu mi poteče dosedanja pogodba o zaposlitvi in jutri imam razgovor za novo službo. Ponujajo mi delovno mesto, ki mi je še bolj všeč od dosedanjega, tudi več odgovornosti. Finančni vidik pa temu nikakor ne ustreza.

Peter: Zakaj pa ne zahtevate ali pa vsaj "predlagate" spremembo, npr. primernejšo plačo?

Aleš: Kaj pa vem …

Peter: Vas je česa strah?

Aleš: V bistvu me je in sicer da se ne bi uspeli dogovoriti. Potem bi ostal brez službe in brez prihodkov.

No, potem pa sva se dokopala do še globjih ugotovitev in sicer da:

• bi potem račune in kredite morala plačevati žena, imela pa sta druge načrte, ki bi jih sedaj morala spremeniti;
• se ne počuti dobro, če nima poravnanih stvari;
• brez denarja ne bi mogel funkcionirati;
• bi se z ženo pričela kregati, čemur bi sledila ločitev, razpadla bi družina in počutil bi se osamljeno;
• se je tako že počutil, ko so že bili v krizi z denarjem in da je prvič tak občutek doživel v otroštvu zaradi pogoste odsotnosti staršev in slabih odnosov v družini, še posebej z mamo.

In kakšne so bile posledice odprave te travme iz otroštva? Glavobol je popustil in izginil, razgovor pa je minil po njegovih željah in brez najmanjšega zapleta. In seveda, že nekaj mesecev je zadovoljen na novem delovnem mestu. Kuuul …

"Nekaj dni sem bila službeno odsotna in po vrnitvi sem poklicala taščo, ki mi je očitala da sem “pozabila” na njo, ker je nisem poklicala od četrtka do nedelje ... To je v meni vzbudilo jezo in srd, v trebuhu sem začutila kot zbujajoči se vulkan, ki je izbruhnil skozi glavo. V navalu jeze sem ji prekinila telefonski klic. Po nekaj urah sem se pomirila in jo šla obiskat, ker je bila prehlajena … Vse občutke sem potlačila in zopet, kot že večkrat poprej, stopila korak nazaj …

Potem sva s Petrom ugotovila, da je bil pravi izvor moje jeze v odnosu z mojo mamo in sicer v obliki neke čudne krivde, ker mi je umrl oče, ko sem bila še majha in je mama ostala sama vsa leta. Danes je stara in bolna, predvsem pa osamljena, ker poleg vseh dnevnih obveznosti njena otroka nimata časa za vsakodnevno obiskovanje … Ona je svoje življenje žrtvovala zame in brata, sedaj pa je sama …"

"Pred kratkim sem se k Petru zatekla po nasvet in pomoč. Namreč, do oktobra lanskega leta sem lepo napredovala v poslu, kjer se med ostalim ukvarjam tudi z mrežnim marketingom. Napredovala sem že par stopničk, ko se je naenkrat vse ustavilo. Nisem imela novih strank, stare se niso več oglašale, mreža je stagnirala ali celo nazadovala in kljub temu, da sem delala na mojih omejujočih in negativnih prepričanjih, sem se konstantno vrtela v krogu. Čutila sem, da so moja omejujoča prepričanja vezana na avtoriteto, vodenje, odgovornost … S Petrom sva takoj začela ‘kopati’. Pripeljal me je do spomina na dogodek v mojem otroštvu, ko sem začutila nezaupanje, pomanjkanje podpore in zaščite mame. V starosti približno 5-7 let smo živeli v isti hiši s teto – mamino sestro. Njen mož se je rad na ciničen način pošalil z nami otroci in tako je bilo tudi nekega poletnega večera. Obljubil je sladoled v bližnji slaščičarni tistemu, ki se prvi obleče v pižamo. Seveda smo otroci (naivno) pohiteli v pižame. Namesto nagrade pa smo dobili posmehovanje, češ kdo nas bo v pižami peljal v slaščičarno. Namesto da bi nas pri tem mama zaščitila, je v svojem besu zaradi najine naivnosti bratu in meni primazala klofuto. Mama je seveda za mene prestavljala pojem avtoritete, zaščite in vodstva. Očitno sem si takrat v svoji podzavesti ustvarila močno sliko, da so vodje taki in da zato nočem postati vodja. Ko sem to mesto dejansko zasedla ter bi morala biti vodja in podpora moji mreži, se mi je vse skupaj zataknilo, ker sem se na podzavestnem nivoju zavirala. S Petrom sva hitro odstranila omejujoče občutke in prepričanja.«

Kljub stalnemu delu s strankami, delu na sebi in odličnemu poznavanju tehnike, me vedno znova preseneti, da izvor težave, konflikta, nelagodja ali nepodpirajočega prepričanja običajno ne izvira iz sedanje situacije in ga ne moremo rešiti zgolj z intelektualnim utemeljevanjem …

Vsakič znova se izkaže, da je izvor »sedanje bolečine« v preteklem dogodku, ki običajno nima popolnoma nobene zveze s sedanjostjo.

»Dejanski rezultati? Pripravljena sem več tvegati in ustvarjati nove naložbe. Aktivno sem pričela iskati nove sodelavce in k meni prihajajo novi ljudje, ki bi radi poslovno sodelovali, odpirajo se mi nove možnosti za posle v tujini … (Kaj vse je še mogoče, če malo vrtnariš in koplješ po svojem vrtičku?!)«

Hitrost transformacije iz negativne v pozitivno situacijo je izjemna, rezultati pa vedno znova fascinantni.
To je posledica moči, ki jo ima vsakdo v sebi. Le naučiti se jo je potrebno uporabljati."